Bil je temen in deževni večer, ko smo s prijateljem hiteli skozi prazne ulice in obupano iskali stavbo, kjer ima zobozdravnik Nova Gorica svojo ordinacijo. Moj bratranec je že več ur trpel zaradi strašnega zobobola, ki ga nobena tableta ni več omilila.
Ura je bila že krepko čez polnoč, mesto pa je bilo tiho, le ulične svetilke so metale dolge sence po mokrih pločnikih. Na telefonu sva neuspešno brskala za naslovom, da bi nas navigacija lahko pripeljala do želenega cilja. Ko smo že skoraj obupali, smo v daljavi zagledali utripajoče modre luči. Bil je policijski avto, ki je patruljiral po ulicah. Brez pomisleka smo stekli proti njemu in mu pomahali. Policist, mož srednjih let s prijaznim obrazom in rahlo osivelimi lasmi, je spustil okno na nas z začudenim izrazom pogledal in vprašal če je vse v redu. Razložili smo mu, da potrebujemo pomoč, ker ima moj bratranec ta grozen zobobol, bi morali najti stavbo kjer ima zobozdravnik Nova Gorica svojo ordinacijo in je edina, ki je ponoči odprta. Policist se je nasmehnil in povedal, da imamo srečo, da pozna ta naslov.
Težava je le, da je zobozdravnik Nova Gorica nekaj ulic proč in da se je ponoči težko znajti med temi ulicami. Pogledal je sodelavca, nekaj sta si rekla, potem pa je rekel, da nas lahko pospremita do naslova. Odprl je vrata avtomobila in nas povabil da sedemo. Nismo mogli verjeti svoji sreči, le kdo je pričakoval, da nas bo prav policija rešila iz težav. Pa toliko grdega imajo za povedat o policistih.
Vozil je počasi, skozi mokre ulice, v šali pa pripomnil, da so vajeni iskati tatove in pobegle voznike, iskanje zobozdravnik Nova Gorica pa je tudi njim nekaj novega. Po nekaj minutah vožnje je ustavil pred poslopjem, kjer je pisalo zobozdravnik Nova Gorica – 24/7 urgentna oskrba. Prijazno smo se zahvalili in hitro oddrveli v čakalnico. Čez pol ure je bil bratranec že zunaj, ves nasmejan, brez zobobola, pa tudi brez zoba.