Otroci so se vrnili iz šole v naravi. Sina smo sli počakat na avtobusno postajo ob uri, ki so jo javili po telefonu.
Ker starši od sinovega prijatelja niso mogli priti na avtobusno postajo, smo se dogovorili, da še mi vzamemo njihovega sina, da počaka pri nas ta čas, dokler ga ne pridejo iskat. Z možem sva prispela do avtobusne postaje in se parkirala, ker sva prišla prezgodaj. Zdelo se mi je, da čakava celo večnost a končno je prišel avtobus izza ovinka. Vsi obrazi otrok so bili na oknih avtobusa in hitro sem našla sinov obraz. Tudi on me je zagledal in pomahala sva si. Ustavili so se in vrata avtobusa so se počasi odprla. Otroci so hiteli izstopat ven, kar drenjali so se na vratih. Končno je prišel do mene in skočila sva si v objem. Počakala sva še njegovega prijatelja ter mu razložila, da bo malo časa bil z nami, dokler ne pridejo njegovi starši. Prav nič ni imel proti in odpeljali smo se proti našemu domu. Kar oba sta v en glas hitela pripovedovati kako je bilo lepo, tako da nismo slišali njegovih staršev, kdaj so prišli. Spregovorili so par besed in se odpeljali s prijateljem domov.
Naslednji dan je poklicala njegova mama, da niso našli v prtljagi ročne svetilke, ki so mu jo dali s seboj. Sin je rekel, da so ostale neke svetilke v sobi, kjer so spali in da so učiteljice odnesle vse svetilke s seboj. Mama je upala, da je med njimi tudi njihova svetilka, saj so kupili novo in je bila posebna, ker je imela več načinov svetlobe, močno, šibko, utripajočo hitro in utripajočo počasi, imela je tudi rdečo svetlobo. Imela je tudi litij-ionsko baterijo. Svetovala sem ji, da naj gre v šolo in vpraša učiteljico za svetilko. Čez nekaj dni me je poklicala, da je bila v šoli in dobila nazaj svetilko.