Ko sem bila še otrok, sem nekega dne z mamo šla kupit darilo za očetov rojstni dan. Ko je mama parkirala avtomobil, sem videla, da sva se ustavili pred zgradbo z napisom lovska trgovina, a še ni bila odprta. Zato sva najprej vstopili v sosednjo trgovino, ki je bila že odprta, in kupili še nekaj drugih stvari. Potem sva se vrnili v lovsko trgovino.
Ko sva vstopili, me je prevzel vonj po usnju in po gozdu; zdelo se mi je, da je bilo skoraj vse v trgovini zeleno. Mama je takoj stopila do prodajalca in ga nekaj spraševala. Imela sem občutek, da se ji mudi, saj si ni vzela časa, da bi se sprehodila po trgovini in si jo v miru ogledala.
Nato ji je prodajalec nekaj prinesel, ona pa je šla na blagajno in plačala izdelek. Kasneje mi je v avtu povedala, da je imela darilo že naročeno, zato ga je le prevzela in plačala. Po dolgih letih sem se po darilo za rojstni dan odpravila sama – za brata, ki je tudi lovec. Šla sem na isti kraj kot nekoč z mamo in tam je bila še vedno ista lovska trgovina, ki se mi je zdaj zdela manjša. Ko sem vstopila, mi je vonj po usnju in gozdu takoj priklical v spomin tisti dogodek iz otroštva.
Ker še nisem imela ideje, kaj bi kupila, sem pozdravila prodajalca in mu povedala, da potrebujem darilo. Po nekaj ogledih je pristopil in ponudil pomoč. Ko sem povedala, za koga je darilo, me je vprašal še po bratovem imenu – izkazalo se je, da se poznata. Takoj mi je pokazal tri novosti, za katere je vedel, da mu bodo prišle prav in jih doma še nima. Zaupala sem mu in izbrala eno. Vesela sem, da je lovska trgovina v našem kraju, kjer se vsi poznamo.