Človek je zelo iznajdljivo in prilagodljivo bitje
Potem pa je prijatelj Bojan čisto izginil. Nisem opazil niti njegovega starega karavana. Pa tudi prijateljica je prihajala vedno redkeje, dokler enkrat je enostavno ni bilo več.

Jaz pa sem še vedno, zjutraj, ko sem prihajal, da odprem lokal, pogledal na parkirišče, če bom opazil njegov avto. Ne glede na njegova dejanja in preteklost sva bila prijatelja in zelo mi je bilo žal za njega, saj globoko v srcu ni bil tako slaba oseba, kot se je izkazalo. Nekaj slabih odločitev te lahko pripelje tako daleč. Verjetno je kot mlad fant brez zaščite v krutem svetu podlegel skušnjavi in hitremu zaslužeku. Škoda. Tako je življenje teklo dalje, pozabljen pa ni bil nikoli. Mizo, za katero je vedno sedel smo poimenovali Bojanova miza. To je bila najboljša pozicija v lokalu. Videl si čez celo teraso čez cesto in veliko krožišče, videl si na veliko televizijo obešeno na steni lokala in videl si v notranjost lokala. Ja, to je bila Bojana pozicija. Potem pa se nekega dne kar pojavi na terasi. Ves umazan in raztrgan. Pokliče me na stran. Kar zgrozil sem se, ko sem ga pogledal v oči. Nikjer več iskrice življenja. Pogled ledeno hladen. Srh me je preletel čez telo. Postavil mi je nekaj čudnih vprašanj, ko je dobil odgovore je urno odvihral dalje. Preden je izginil za vogalom, se je obrnil in rekel pazi nase in bodi dobro. Te besede mi še danes zvonijo v glavi. Potem ga nisem več videl, dokler ga nisem obiskal na njegovem novem domu daleč vstran od vsega in vseh. Naslednji dan je v lokal na vogalu velikega krožišča prišla policija. Iščejo Bojana. Vprašanja kdaj, kje, koliko, s kom so kar letela iz njihovih ust. Bojana niso več našli.…








