Prvo leto planinski vodnik. Po prigovarjanju starejših članov našega društva sem tudi jaz opravil tečaj za planinskega vodnika. Zadolžili smo me za delo z mladimi, postanem tudi načelnik mladinskega odseka našega društva.
Pod okriljem našega planinskega društva sta bili dve osnovni šoli in pa bližnji vrtec. Približno šestdeset otrok med šestim in petnajstim letom se je udeleževalo naših izletov. Priprave na moj prvi voden izlet so se začele z ogledom planinske ture. To pomeni kje se začne vzpon, po kateri poti se gre do vrha in potem nazaj, kje se konča. Planirani morajo biti počitki med samo hojo proti vrhu in v dolino, počitek na samem vrhu ali planinski koči. Tako se s prijateljem in mojim mentorjem, s planinskim imenom Crga, odpraviva proti Ljubljani. Izbral se Šmarno goro za moj prvi voden izlet. Šmarna gora mi je bila dokaj poznana, saj sem preživel štiri leta v internatu pod njo, ko sem obiskoval srednjo šolo.
Parkirava na parkirišču pri znani gostilni in se iz severozahodne smeri začneva počasi vzpenjat po gozdni učni poti proti vrhu. V tem letnem času je ta pot izredno barvita in bo tako malčkom zelo zanimiva. Po dobri uri in pol hoje prispeva do vrha. Iz platoja pred gostilnico prelep pogled na naše glavno mesto. Vidi se vse do Krima na drugem koncu Ljubljanske kotline. Pomalicava, se za kakšno uro oddahneva na ležalnikih, in počasi se odpraviva v dolino po južni strani v smeri parkirišča, kjer imava parkiran avtomobil. V dolino je šlo hitreje, je krajša vendar bol strma pot. Skoraj polovico poti se je moj mentor peljal po ta zadnji plati. Do avta sva prišla, jaz nasmejan od dogodivščin prijatelja pri spustu, Crga zadihan, jezen in z raztrganimi hlačami. Brez besed spravi nahrbtnik v prtljažnik, sede v avto in godrnja sam pri sebi. Tak zdaj še na pijačo ne morava po poti domov, saj sem cel razcapan, kot kakšen potepuh.
Obljubit sem mu moral, da bom molčal o njegovih prigodah.